Hungria: Iz nemške zemeljske hruške v slovenski krompir

K nam ga je poslala Marija Terezija z zakonsko zahtevo o obveznem sajenju gomoljev.

Potovanje krompirja iz Južne Amerike, kjer so ga gojili Indijanci in ga imenovali papa (v perujskem jeziku), v Evropo in nastanek knjižne besede ter različnih narečnih izrazov je ena večjih globalnih zgodb zadnjih stoletij, povezana z osvajalski pohodi s stare na novo celino. V njej se kažejo politični vplivi ter družbeni in kulturni vzorci skupnega evropskega prostora od skrajnega zahoda na Portugalskem in v Španiji do skrajnega vzhoda na Kavkazu, Uralu in ob Črnem morju ter od skrajnega severa na Islandiji do skrajnega juga na Malti. Vmes pa je zgodba srednjeevropskega prostora in znotraj tega tudi našega. Celotna jezikovna slika krompirja v narečjih je zajeta v Evropskem lingvističnem atlasu. Izraze zanj v kar 417 krajevnih govorih po Sloveniji pa je še pred evropskim atlasom zbral Slovenski lingvistični atlas. 

V Evropskem lingvističnem atlasu je zajetih 3000 krajevnih govorov, med njimi tudi sedem narečnih skupin iz Slovenije in dve iz zamejstva (Koroška in Rezija). Atlas zajema vse jezikovne družine, ki se govorijo v Evropi, od slovanske, romanske do germanske. O krompirju v narečjih skupaj z razlagami o motivaciji, ki pojasnjuje, zakaj se neki stvari reče tako, kakor se ji reče, je vso zbrano gradivo obdelala dr. Jožica Škofic, vodja dialektološke sekcije in namestnica predstojnika inštituta Frana Ramovša na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za Nedelo je povzela zanimivejše zgodbice o krompirju v narečjih slovenskega in evropskega prostora. 

Obvezno sajenje gomoljev

Pri nas se je krompir kot kulturna rastlina uveljavil razmeroma pozno, šele pred približno 200 leti, kar je približno dve stoletji pozneje kot denimo v Španiji in Angliji, kjer je začel svoje »potovanje« v 16. stoletju, kmalu po odkritju Amerike. Najprej so ga kot eksotično užitno rastlino sprejeli na dvorih, ljudstvo se je nanj privadilo veliko pozneje. 

Habsburška vladarica Marija Terezija ga je v 18. stoletju na območju monarhije, torej tudi v slovenskem prostoru, začela prisilno uveljavljati z zakonom. Vsaka kmetija je morala posaditi določeno število gomoljev, ki jih je priskrbela država. Obvezno sajenje krompirja je bilo tudi ukrep proti lakoti med ljudstvom. Na začetku ni bil namenjen samo za hrano, iz krompirjevega škroba so kuhali tudi žganje. Z njim so nadomeščali tudi žitno moko za kruh, česar pa v poimenovanjih v slovenskih narečjih ni mogoče zaznati.

»Ljudje so zelo težko sprejemali to kulturno rastlino. Najprej so mislili, da gre za okrasno rastlino, ker lepo cveti. Potem so razmišljali, da so užitni plodovi tako kot pri drugih sorodnih rastlinah. Ne zavedamo se, da je krompir – z latinskim izrazom Solanum tuberosum – v najožjem sorodstvu s tobakom, ki ima uporabne liste. Je tudi sorodnik rdeče paprike in paradižnika. Pri teh rastlinah so uporabni listi ali plodovi, torej nadzemni deli rastline, pri krompirju pa ni tako. Ko so ljudje spoznali, da niso užitni niti plodovi niti listi, ga niso sprejeli. Verjeli so celo, da je strupen. Zato je bila pot njegove uveljavitve tako zelo počasna, do srednje in vzhodne Evrope je prišel šele po stoletjih z veliko pomočjo posameznih vladarjev. Ti so počasi ugotavljali, kje je njegova vrednost,« razloži dialektologinja dr. Jožica Škofic.

Od hudiča, torej od Turkov

Tako kot je rastlina prodirala proti vzhodu, tako so prodirala imena. V slovenščini imamo besedo za krompir šele od konca 18. stoletja, vendar to ni bila prva izbira poimenovanja Slovencev zanj. Poskušali so mu dajati drugačna imena. Recimo zémljica, ker raste v zemlji. Krompir so imenovali tudi zemeljska hruška, zemeljsko jabolko in podobno. Ker so ta poimenovanja dvobesedna, se niso prijela. Lažje je namreč sprejeti enobesedna. 

Ponekod so dali krompirju ime po neki drugi znani rastlini. Slovenci, Latvijci in Poljaki so mu rekli repa, ker raste pod zemljo in ker je užiten gomolj. V nekaterih slovenskih krajih rečejo krompirju laška repa. Izraz laška nakazuje, da je prišel k nam od tujcev z zahoda. Ponekod pa je pemska repa. Zakaj pemska? 

Dr. Škofic: »Böhmen so Čehi, pogovorno pa se je b spremenil v p in zato izraz pemska repa. Podobno premeno črke b v p poznamo tudi pri pivu – bier se je pri nas spremenil v pir. Omenjena imena imamo še vedno ponekod v narečjih.«

Turka rečejo krompirju na Banjški planoti. Zakaj? »Za tamkajšnje ljudi je bila to tujerodna rastlina, ki je bila na začetku videti precej neužitna ali celo strupena. Zdelo se jim je nenavadno, da je bil užiten podzemni del, kar pomeni, da je tako rekoč od hudiča, torej hudičeva rastlina. Vemo pa, da je hudič pod zemljo in ker je rastlina tuja, so jo poimenovali turka – po Turkih, ki so v naših krajih povzročali veliko grozo in so bili v očeh takratnih ljudi poslani od hudiča.«

V Sloveniji pod Pohorjem rečejo krompirju tudi bob. Vemo, da je bob stara stročnica, znana veliko prej kot krompir. V čem sta si podobna? Oba sta okrogle oblike, rjave barve, samo da je bob veliko bolj droben, kot je današnji krompir. Ker pa je bil krompir na začetku, ko so ga prenesli k nam, tudi droben, so mu Pohorci rekli bob.

V severozahodnem delu Slovenije, torej v Trenti, Kranjski Gori, Ratečah in v Zilji, uporabljajo izraz čompe. Dr. Škofic: »Izvor tega poimenovanja je še precej zavit v temo. Ne znamo pojasniti besede, ampak najbolj verjetno se zdi, da izhaja iz stare romanske besede. S furlanščino in italijanščino pa smo seveda v stiku na severozahodu. Čompe naj bi tako pomenilo nekaj takega kot zelo, zelo reven človek. Vemo pa, da je bil krompir konec 18. in v 19. stoletju hrana zelo revnih ljudi.« 

Iz bavarskega narečja v slovenski krompir

Knjižno besedo krompir smo Slovenci prevzeli iz nemščine. Nemci so namreč to rastlino imenovali s podobno motivacijo kot prvi slovenski izobraženci, ki so ji rekli zemeljska hruška ali zemeljsko jabolko. Tudi Nemci rečejo tej rastlini tako, torej Erdapfel (zemeljsko jabolko) ali Grundbirne (zemeljska hruška). Mi smo prevzeli nemško različico grundbirne, v bavarski narečni različici se je g spremenil v k, b pa v p, torej krumpirne, iz tega pa se je razvila beseda krompir. 

Isto besedo krompir imajo tudi v albanščini, prav tako v hrvaščini in srbščini in še kje, iz česar lahko razberemo, da je nemški vpliv na jugu segal vse do Albanije.

Tretja knjižna beseda za krompir v nemščini je Kartoffel. Tudi ta je vplivala na nastanek besede v drugih jezikih. Kartoffel je namreč švicarsko-nemška različica poimenovanja za drugo gomoljasto rastlino, in sicer za tartuf. Po podobnem pomenskem prenosu je nastalo iz tartufa in tartufola kartoffel. 

Ta romanski tartufolo je prek švicarske besede kartoffel prešel v nemščino, iz Nemčije pa se je širil na vzhod med slovanske jezike, recimo v ruščino, kjer je kartoška. Podoben izraz uporabljajo Belorusi, Bolgari, Čečeni, Estonci, Latvijci in Finci so prevzeli besedo iz nemščine (lahko prek ruščine). Iz širjenja izraza Kartoffel in narečnih izpeljank lahko razberemo, kako zelo močan je bil nemški vpliv v srednjeevropskem prostoru.

Hrana Murphyjev

Po podobnosti z neko drugo kulturno rastlino so krompir enako kot Slovenci imenovali tudi v drugih evropskih jezikih, najpogosteje kot zemeljsko jabolko ali hruško. Francozi mu rečejo pommes de terre ali zemeljsko jabolko. 

Tudi v češčini je zemsko jabko. Sicer pa je knjižni izraz v češčini brambory. Ta beseda je nastala iz toponima, kar pomeni iz zemljepisnega lastnega imena, in sicer iz nemškega mesta Brandenburg, od koder so Čehi dobili to kulturno rastlino. Branderburg se je v češčini preoblikoval v brambory kot izraz za krompir. Na Poljskem mu narečno rečejo švabka, ker so ga dobili od Nemcev, pogovorno imenovanih švabi. 

Ponekod v angleščini je krompir murphy, po irskem moškem osebnem imenu, z nastankom besede pa je povezana zgodba. Vemo namreč, da so bili Irci veliki jedci krompirja. Ko je v 19. stoletju krompirjeva kuga uničila krompir, se je zaradi hude lakote morala v Ameriko izseliti več kot polovica Ircev. Zato Angleži v nekaterih narečjih še danes rečejo murphy, ker je bila to hrana Ircev, hrana Murphyjev.